Glivične okužbe pri morskih prašičkih se najpogosteje kažejo kot izpadanje dlake in prhljaj na določenih mestih, ki jih imenujemo žarišča. Povzročajo jih glive, ki se prehranjujejo s keratinom v koži. Pri tem nastanejo značilne kožne spremembe: krožne razjede, izpadanje dlake in pogosto tudi srbečica.
Glivice prizadenejo le zgornjo plast kože, kjer je prisoten keratin, zato praviloma ne ogrožajo splošnega zdravja morskega prašička.
Da bi lažje razumeli sam princip nastanka in potek te »bolezni« pri morskih prašičkih, bi jo rada predstavila na modelu prehlada.
Prehlad pri ljudeh se najpogosteje pojavlja v hladnih in vlažnih delih leta, ko nam odpornost nekoliko pade. Kljub temu lahko zbolimo kadarkoli, prehlad ni izključno vezan na hladnejše obdobje.
Od kod pride prehlad? Lahko se ga nalezemo od drugih ljudi. Nekateri zbolijo, a nimajo izrazitih znakov in so le prenašalci, spet drugi so lahko v bližini prehlajenih, pa nikoli ne zbolijo. Včasih se zdi, kot da se prehlad pojavi »od nikoder« virusi so lahko prisotni na predmetih, hrani in povsod, s čimer prihajamo v stik. Čakajo na pravi trenutek, ko naš imunski sistem ne bo dovolj močan, da bi jih zadržal. Takrat izkoristijo priložnost in povzročijo bolezen.
Za razmislek: ali to pomeni, da živimo v slabih pogojih, ker zbolimo? Seveda ne. Živimo v času, ko nam praviloma nič ne manjka, pa kljub temu občasno zbolimo. To je običajen biološki pojav, ki se dogaja ves čas. Mikrobi so povsod okoli nas in nenehno iščejo priložnost, da nas napadejo, naš imunski sistem pa je tisti, ki nas pred njimi varuje.
Zgodbo o prehladu sem napisala zato, ker deluje po zelo podobnem principu kot glivične okužbe pri morskih prašičkih. Te glivice niso izbirčne glede gostitelja: lahko prizadenejo pse, mačke, konje, krave, miši, morske prašičke in še mnoge druge živali.
A med vsemi naštetimi imajo prav morski prašički eno najbolj občutljivih kož. Njihova koža in dlaka sta za glivice pravi mali raj. V situacijah, kjer se kužek, mucek ali kunček brez večjih težav ubrani, morski prašiček pogosto zboli. Njihova koža je izjemno nežna in občutljiva, zato so močno nagnjeni k tovrstnim težavam.
Odrasel morski prašiček ima praviloma že izgrajen imunski sistem in »zrelo« kožo, zato zboleva redkeje. Najbolj ranljiva skupina pa so mladiči, stari od 4 do 7 tednov: to so sveže odstavljeni mladički, pri katerih je imunski sistem prvič resno postavljen pred velik izziv. Naslednja občutljiva skupina so breje in doječe samice ter starejše živali.
Zavedati se moramo, da v svetu, v katerem živimo, ni mogoče zagotoviti sterilnih pogojev in tudi ne bi bilo zdravo. Mikrobi so naravni del okolja, del prebave, del prehrane in del normalnega življenja.
Ker sterilnega okolja ne moremo (in ne smemo) ustvariti, je pomembno razumeti, da so tako koristni kot škodljivi mikroorganizmi ves čas prisotni okoli nas. Nenehno iščejo priložnost, da vstopijo v organizem, naš imunski sistem pa je tisti, ki jih običajno zadrži in prepreči bolezen.
Morski prašiček lahko glivične spore dobi iz okolja: preko sena, hrane, nastilja ali posredno preko drugih živali/predmetov. Gremo na sprehod, tam se giblejo številne živali: muce, kužki, miške, ptički … spore nekje čakajo in jih na oblačilih, obutvi, rokah… prinesemo k živalim.
Okužba se lahko prenese tudi z drugega morskega prašička ali druge obolele živali. Kadar ima žival vidne kožne spremembe, torej mesto brez dlake, pogosto spremljano s srbečico, je v aktivni fazi okužbe in takrat lahko okuži druge morske prašičke v skupini, človeka ali druge hišne ljubljenčke.
Povsem običajno pa je tudi, da v skupini zboli le ena žival, medtem ko ostale nimajo nobenih znakov bolezni. Njihov imunski sistem je preprosto dovolj močan, da se glivicam uspešno ubrani.
Imunski sistem ima pri vseh boleznih izjemno velik vpliv. Kot je bilo že omenjeno, so najbolj občutljiva skupina mladički, ki v zelo kratkem času doživijo več zaporednih, močno stresnih situacij.
Prva je odstavitev. Vse mame vemo, kako stresna je včasih odstavitev pri otrocih, za živalske mladičke pa ni nič drugače. Ob odstavitvi izgubijo vir materinega mleka in s tem tudi protitelesa, njihov imunski sistem pa je nenadoma postavljen pred velik izziv.
Na to se zelo pogosto takoj naveže še prezgodnja oddaja mladičkov. Mnogi se oddajajo že pri približno enem mesecu starosti, skoraj takoj po odstavitvi. Tako mladiček v zelo kratkem času doživi dve izjemno stresni situaciji hkrati.
Poskusite si predstavljati, kaj vse doživi tako majhen mladiček: ločitev od mame, menjavo okolja, nove vonje, nove ljudi in prepogosto popolno osamljenost. Prevečkrat gredo ti mali »dojenčki« skozi vse to sami, saj se ljudje odločijo samo za enega. Ker ljudje verjamejo, da jim bodo z nenehno prisotnostjo nudili človeško “mentalno podporo”, v resnici pa jim v tem občutljivem obdobju, s tem pogosto povzročijo le dodaten stres.
Ni presenetljivo, da se v takih razmerah imunski sistem mladičkov pogosto sesuje. Tako se lahko sicer povsem zdrav mladiček po dveh ali treh tednih nenadoma sooči z glivicam. In potem se čudimo, zakaj je do tega sploh prišlo.
Glivice je običajno povsem enostavno pozdraviti doma, v toplini doma, torej ni nujno obiskati veterinarja. Seveda pa se lahko po lastni presoji za obisk veterinarja kljub temu odločite. Veterinarji pogosto opravijo pregled z Woodovo svetilko; če gre za vrsto glivic, ki pod lučko fluorescirajo, lahko hitro predpišejo ustrezno terapijo. Ker se nekatere glivice pod Woodovo svetilko ne svetijo, v teh primerih običajno vzamejo bris kože. Rezultate kulture dobimo po približno dveh tednih, kar je lahko smiselno, če želite natančno vedeti, za katero vrsto glivic gre.
Zdravljenje glivic lahko poteka na več načinov:
– Lamisil ali Canesten krema
Kremo proti glivicam, ki je prosto dostopna v lekarni ali veterini, nanašamo na brezdlačna mesta 2–3-krat dnevno. Kremo nežno vtremo v kožo.
– Oronazol ali Imaverol kopeli + krema
Kopanje po navodilih 2-krat tedensko, ob tem pa še 2–3-krat dnevno nanos kreme na prizadeta mesta.
– Sporanox kapsule (+ kopeli + krema)
To je najhitrejši, a hkrati najbolj invaziven način zdravljenja. Zdravilo deluje sistemsko: organizem postane za glivice »neprijazno okolje«, zato se te po telesu ne morejo več razmnoževati.
Vendar: sporanox je zelo obremenjujoče za jetra, lahko jih poškodujejo in povzročijo trajne posledice, zlasti pri občutljivejših osebkih. Zato je pri tej obliki terapije potreben temeljit premislek. Glivice niso življenjsko ogrožajoče, sistemsko zdravljenje pa to v določenih primerih lahko postane.
Približno po dveh tednih se stanje običajno začne stabilizirati, popolno okrevanje pa pri živalih (in tudi ljudeh) navadno traja 6–8 tednov.
Ne glede na izbrano zdravljenje je izjemno pomembna podpora imunskega sistema:
mirno okolje brez dodatnega stresa,
veliko sveže hrane,
redno dodajanje vitamina C, najbolje neposredno v usta.
Pri teh glivičnih okužbah je zelo pomembno poudariti, da so zoonoze, kar pomeni, da se lahko prenašajo z živali na človeka in obratno. Če zboli človek, zdravljenje poteka po enakem principu kot pri živalih, v večini primerov zadostuje mazanje s protiglivičnimi kremami. Če pa se glivice razširijo na lasišče, zdravniki običajno predpišejo tudi praške ali tablete. Tako pri ljudeh kot pri živalih te okužbe niso življenjsko ogrožajoče, so pa lahko precej neprijetne in estetsko moteče.
Okužba pri ljudeh je relativno malo verjetna, če se ob stiku z živalmi upošteva osnovna higiena in če gre za sicer zdravo osebo z dobrim imunskim sistemom. Bolj dovzetni za okužbo pa so starejši, imunsko oslabljeni, nosečnice, doječe mamice ter majhni otroci.
Še enkrat velja poudariti: glivice same po sebi niso življenjsko ogrožajoče, ne pri živalih ne pri ljudeh, v nobenem življenjskem obdobju. Prav tako pod nobenim pogojem ne ogrožajo še ne rojenega otroka. V določenih primerih pa je lahko za zdravje bolj obremenjujoče prav zdravljenje, zlasti če se uporabljajo sistemska zdravila (npr. Sporanox) za uživanje, ki lahko obremenjujejo jetra.
Za zmanjšanje tveganja okužbe je ključna dosledna higiena, predvsem:
obvezno umivanje rok po vsakem stiku z živalmi ali njihovim okoljem,
izogibanje dotikanju obraza, lasišča in ran z neumitimi rokami,
redno čiščenje opreme, podlag in pripomočkov za živali,
pri vidnih glivičnih spremembah začasna omejitev tesnega dotika z živaljo, zlasti pri otrocih in občutljivih osebah.
Z upoštevanjem teh osnovnih ukrepov so glivične okužbe obvladljive in brez večjih zapletov.
