Menu
Login
Kako pa ti to

Category: O kuncih

DOMOV Živali O kuncih

Kategorija: O kuncih

2

PASME KUNCEV

Okt 28 2025
Posted by
Categories: O kuncih

Ko govorimo o pasmah kuncev, hitro opazimo, da se med seboj razlikujejo po velikosti, obliki telesa in značilnostih kožuha. Da lažje razumemo to raznolikost, pasme kuncev v grobem delimo na dve glavni kategoriji: glede na velikost in glede na kožuh.

Glede na velikost ločimo:

  • velike pasme (nad 5,5kg),

  • srednje pasme (3,25-5,5 kg),

  • male pasme (2,5-3,25 kg) ter

  • pritlikave pasme (do 2kg).

Druga pomembna delitev je glede na kožuh. Tu razlikujemo:

  • normalnodlake pasme (običajna dolžina) ter

  • pasme s specifičnim kožuhom.

Pasma s specifičnim kožuhom pa delimo še na:

  • kratkodlake (reksi),

  • dolgodlake (levjeglavi, lisičar, angora) in

  • satin pasme, ki so prepoznavne po svojem značilnem sijočem in svilnatem kožuhu.

 
Ker skupno poznamo več kot 50 različnih pasem kuncev, se bom v nadaljevanju osredotočila predvsem na tiste pasme, ki jih vzrejamo pri nas.

Za začetnika vseh pritlikavih pasem velja hermelin, ki je prva izvorna pasma. Iz nje so s časom in selekcijami nastale vse druge pritlikave pasme kuncev, kot jih poznamo danes. Hermelin je tako temelj celotne zgodovine razvoja pritlikavih kuncev.

Začetek vzreje pritlikavih pasem kuncev sega v konec 19. stoletja v Anglijo, kjer so rejci s premišljenim in načrtnim selekcioniranjem začeli zmanjševati velikost obstoječih pasem kuncev. V začetku 20. stoletja je bila ta selekcionirana pasma pripeljana tudi v Nemčijo, kjer se je nadaljevala dokončna selekcija in opritlikovanje. Telo kuncev je postajalo vse manjše in bolj zbito, uhlji krajši, glava pa izrazito zaobljena. Zaradi svoje prikupne, okrogle oblike in nežnega značaja so kmalu postali priljubljeni hišni ljubljenčki, kar je njihovo vzrejo še dodatno razširilo in spodbudilo.

HERMELIN

Hermelin je izvorna pritlikava pasma kuncev, prepoznavna po kompaktnem, zaobljenem telesu in nežnem videzu. Idealna teža odrasle živali je 1,0–1,3 kg. Telo je kratko in čvrsto, glava okrogla, z majhnimi, pokončnimi ušesi, ki pri razstavnih živalih ne presegajo 7 cm.

Hermelin je vedno bele barve, razlikuje pa se lahko barva oči:

  • modra ali

  • rdeča.

Zaradi svoje velikosti in prijaznega značaja je hermelin priljubljen tako kot hišni ljubljenček kot tudi v razstavni vzreji.

S časom se je med rejci in ljubitelji pokazala želja po majhnih kuncih različnih barv, ne le v beli različici, kot jo ima hermelin. Zato so hermeline začeli načrtno pariti s kunci v različnih barvnih različicah. Tako je nastala pasma, ki jo v evropskem standardu poznamo pod imenom obarvani pritlikavec.

Ker so se pri razvoju in selekciji te pasme močno uveljavili nizozemski rejci (sami začetki izhajajo od tam), se v angleško govorečem svetu ta ista pasma imenuje Netherland Dwarf. Google to poimenovanje pogosto dobesedno prevede kot nizozemski pritlikavi kunec, kar lahko povzroči nekaj zmede.

Čeprav se evropski in angleški standard nekoliko razlikujeta, predvsem v ocenjevanju telesne oblike na razstavah, pa gre v osnovi za isto pasmo – za barvno različico hermelina, ki je postala ena najbolj priljubljenih pritlikavih pasem na svetu.

OBARVANI PRITLIKAVEC (NETHERLAND DWARF)

Obarvani pritlikavec je pritlikava pasma, razvita iz hermelina, z idealno težo 1,0–1,3 kg. Telo je kratko in zaobljeno, glava polna in okrogla, ušesa kratka in pokončna (do približno 7 cm), podobno kot pri hermelinu.

Razlikuje se predvsem po barvi kožuha. Dovoljene so vse barve, razen bele (ta pripada hermelinu) in lisaste (pripadajo pritlikavemu liscu). Tako danes poznamo več kot 50 različnih barvnih različic obarvanih pritlikavcev.

PRITLIKAVI LISEC

Pritlikavi lisec je pritlikava pasma, razvita z opritlikovanjem liscev, z idealno težo 1,4–1,65 kg. Telo je kratko in zaobljeno, glava polna in okrogla, ušesa kratka in pokončna (do približno 8 cm).

 Dovoljene so modro- črno – havana-bela in tribarvna.

Za pritlikave lisce je značilen vzorec metuljčka na gobčku, očalc in pike na ličnicah, črte po hrbtu in pik na vsaki strani bokov. 

LEVJEGLAVI KUNEC (LIONHEAD RABBIT)

Levjeglavi kunci so posebna pasma, znana po svoji značilni grivi okoli glave in na vsaki strani bokov. Ločimo dve različici: z enojnim genom in z dvojnim genom. Pri kuncih z dvojnim genom je dlaka bolj gosta in puhasta, medtem ko imajo posamezniki z enojnim genom redkejšo grivo.

Pasma je nastala zaradi interesa po majhnih, prikupnih in puhastih kunčkih, pri čemer je bil poudarek na ohranjanju kompaktne velikosti in izrazitega, privlačnega videza. Dlaka je vedno osredotočena okoli glave, kjer tvori grivo, ter na bokih, kar daje kunčkom značilen puhast in prisrčen izgled.

PRITLIKAVI REKS

Pritlikavi reksi so kompaktni kunci, ki običajno zrastejo med 1,2 in 1,4 kg. Gre za homozigote za recesivni reks gen, kar se odraža v dolžini dlake, ki znaša približno 1,4–1,7 mm. Mladiči so lahko rahlo skodrani, pri odraslih živalih pa se razvije žametno enakomerna, kratka dlaka.

Nega dlake pri pritlikavih reksih je enaka kot pri drugih kratkodlakih pasmah. Vendar so zaradi krajše dlake nekoliko bolj nagnjeni k petnim žuljem. To lahko preprečimo z uporabo ustrezne podlage in rednim čiščenjem nastilja, kar zagotavlja zdravo in urejeno dlako.

Ovnči so kunci z visečimi ušesi, genotip, ki ga v naravi ne najdemo. Vzreja se je začela na Nizozemskem, kjer je gojitelj 12 let selekcioniral živali in s premišljenim izborom razvil to pasmo. Za dosego manjših velikosti je ovnče paril z obarvanimi pritlikavci, kar je privedlo do razvoja kompaktnih in raznobarvnih posameznikov, značilnih za to pasmo.

PRITLIKAVI OVNAČ (MINIATURE LOP)

Ovnči so posebna pasma kuncev, prepoznana po visečih ušesih, močni glavi in odsotnosti podbradka. Gre za kompaktne živali s kratko, gosto dlako in izrazitim, prijetnim videzom. Tehtajo običajno med 1,5 in 1,8 kg, najvišja dovoljena teža pa je 2 kg.

Posebnost ovnačev je njihov izredno miren in crkljiv karakter, zaradi katerega so priljubljeni kot družinski ljubljenčki. Ta mirnost pa hkrati predstavlja izziv za rejce, saj je parjenje pogosto zahtevno.

 

LEVJEGLAVI PRITLIKAVI OVNAČ (LIONHEAD MINIATURE LOP)

Pasma v razvoju, še ni priznana v europskem standardu. Gre za pritlikave ovnače, ki imajo dominanten gen za grivo. Gen, ki je identičen, tistemu pri levjeglavih kuncih. Torej to so pritlikavi ovnači, ki imajo še grivo. Lahko imajo enojni ali dvojni gen za grivo (na sliki ima enojni).

Vsa ostala določila so enaka kot pri pritlikavih ovnačih.

GEN ZA PRITLIKAVOST

False dwarf je pritlikav, majhen kunec, ki nima gena za pritlikavost. Za take kunce so značilna daljša ušesa in malenkost višja teža.

True dwarf je pritlikavi kunec, ki nosi gen za pritlikavost. Takšni kunčki so dodatno manjši, predvsem pa imajo krajša ušesa in celoten izgled je bolj “cute”. Praktično vse razstavne živali imajo ta gen.

Peanut lahko nastane, če parimo dva true dwarf kunca in mladiček podeduje gen za pritlikavost od obeh staršev. Takšni mladički se običajno skotijo približno polovico manjši, pogosto so mrtvi že ob kotitvi ali poginejo v roku 10 dni, saj telo ni sposobno proizvesti dovolj rastnega hormona za normalen razvoj in rast.

Da se peanut mladičev izognemo vedno parimo false in true dwarfa (etično!). Možnost, da dobimo true dwarfa je enaka kot pri parjenju dveh true dwarov, s tem da pri tej kombinaciji ne dobimo peanut. Torej gen za pritlikavost je dominanten in vsak kunec, ki ga ima ga izrazi. Probleme prične delati samo v primeru, da mladič podeduje od obeh staršev ta gen. True dwarfs, torej kunci z enim genom, so normalno zdravi.

Pritlikavi ovnači gena za pritlikavost nimajo. Pasma holland lop ta gen ima, ampak te pasme še nisem zasledila v europi.

 

GEN ZA GRIVO

Prav tako pri levjeglavih kuncih ločimo tri fenotipe:

kunec z dvojnim genom za grivo: takšni kunci imajo gosto, dlako okrog glave in po strani bokov. Dlaka je dolga, ampak ne raste neprestano, kot pri angorah. Pri tem fenotipu daljša dlaka nikoli ne izgine, ampak ostane skozi celo življenje. Zahtevajo malo več nege, kot kratkodlaki, ker se jim lahko naredijo vozli med daljšo dlako. Ampak dela z nego je neprimerljivo manj, kot z angora kunci.

kunec z enojnim genom za grivo: redkejše dlake okrog ušes in bokov. Kot mladiči imajo grivo dokaj gosto, v odrasli dobi pa običajno v veliki meri odpade in “izgine”

kunec brez gena za grivo: kratkodlak, brez daljših dlak. Če parimo dva taka kunca, nikoli ne bomo dobili mladiča z grivo.

Read More 0

Bonding

Jun 30 2025
Posted by
Categories: O kuncih

Povezovanje kuncev – kako poteka in kdaj je potrebno

Če že imate enega kunca in mu želite dodati družbo, je zelo pomembno, da se postopka povezovanja (bonding) lotite pravilno. Kunci so teritorialne živali in nenadna prisotnost neznanega kunca lahko povzroči stres, pretepe ali celo resne poškodbe. Zato jih nikoli ne smemo kar takoj dati skupaj v isti prostor.

 

Kdaj bonding ni potreben?

Če hkrati vzamete dva mladička, ki se poznata, potem bonding ni potreben, saj imata skupen vonj. V tem primeru lahko takoj živita skupaj, a vseeno se priporoča kastrirati oz. sterilizirati, ko dosežeta spolno zrelost (običajno pri 3–6 mesecih), da preprečimo spolno obnašanje in/ali neželene mladiče.

Kdaj bonding je potreben?

Če imate doma že enega kunca in želite dodati drugega (ne glede na spol ali starost), je vedno potreben postopek povezovanja, ki poteka postopoma na nevtralnem ozemlju, kjer noben od kuncev nima “svojega teritorija”.

Postopek vključuje:

  • Ločeno bivanje obeh kuncev v začetku, tako da se lahko vohata in vidita, a se ne dotikata.

  • Kratka srečanja na nevtralnem ozemlju (kopalnica, neznana soba, prazna škatla ipd.) oz. odvisno katere spole združujemo, bolj natančno piše malo nižje,

  • Postopno podaljševanje srečanj, opazovanje telesnega jezika.

  • Ko se kunca začneta negovati in poležavati skupaj, ju lahko postopno združimo v skupni prostor.

Postopek lahko traja nekaj dni do nekaj tednov, odvisno od značajev, starosti in kombinacije spolov kuncev. V tem času vedno spremljamo, da ne pride do hudega pretepanja.

 

Če imate doma samčka

  •  Najlažja kombinacija: Dodajanje samičke (lahko mladička ali odrasle). To je najbolj naravna in stabilna kombinacija.
  • Samčki samičko običajno brez večjih težav in konfliktov sprejmejo.

Pomembno: Samček naj bo kastriran, sicer bo samičko ves čas naskakoval, kar je stresno za oba. Prisotnost samičke pri nekastriranem samčku povzroči tudi pretirano markiranje z urinom.

Sterilizacija samičke je prav tako priporočljiva, saj se lahko v času gonitve začne naskakovati samčka ali se do njega vede agresivno, če ta (zaradi kastracije) “ne opravi svojega dela”. 

  • Dodajanje drugega samčka:
    Dodamo lahko mladega samčka (mladička) k odraslemu samčku, vendar mora biti mladiček čim mlajši. Mladiči še dišijo po mamici in jih odrasli samčki običajno dobro sprejmejo.

Pomembno: Odraslega samčka je priporočljivo kastrirati vsaj 4–6 tednov pred začetkom povezovanja, da se hormoni umirijo. V nasprotnem primeru bo starejši neprestano naskakoval mladička, ne nujno iz agresije, temveč zaradi spolnega nagona, kar je za oba zelo stresno. Za dolgoročni uspeh in razumevanje takšnega para, pa je potrebno oba samčka kastrirati.

  • Dodajanje odraslega samčka k odraslemu samčki: se običajno ne ujameta dobro, takšno kombinacijo odsvetujem.

 

Če imate doma samičko

Čeprav samičke pogosto povezujemo z nežnostjo, so lahko zelo teritorijalne, predvsem do drugih samičk ali mladičev.

  • Najlažja kombinacija: Dodajanje odraslega kastriranega samčka.
    Samičke odrasle samčke običajno hitro sprejmejo, pogosto se jim same podredijo, kar omogoča hitrejše in bolj mirno povezovanje.

Postopek za najlažji bonding: Samčka najprej nastanimo v ločeno kletko, da se ta navzame njegovega vonja. Po nekaj dneh v isto kletko dodamo samičko. Opazujemo reakcije, pri tej kombinaciji se par pogosto hitro poveže.

V naravi pri parjenju vedno dodajamo samičko k samčku, ne obratno. Ta naravna dinamika deluje tudi pri povezovanju.

Če je samička zelo dominantna ali če dodate mladega samčka, lahko postane do njega groba in povezovanje traja dlje.

  • Dodajanje samičke: dve samički se lahko ujameta, ampak traja dlje časa kot združevanje samčka + samičke ali samčka + samčka mladička. Mlajši kot sta obe samički, lažje in hitreje se povežeta. Dodajanje odrasle samičke k drugi odrasli je možno, a je potreben čas, nevtralno okolje in veliko potrpežljivosti.

 

O značaju in bondingu

Uspešnost povezovanja (bondinga) ni odvisna le od spola, starosti in sterilizacije/kastracije, ampak tudi od posameznega značaja kuncev. Tako kot pri ljudeh, vsi karakterji ne gredo skupaj: nekateri kunci so bolj dominantni, drugi bolj plašni ali občutljivi in se preprosto ne ujemajo z vsakim partnerjem.

Zato je vedno dobro imeti v mislih, da bonding zahteva čas, potrpežljivost in opazovanje, včasih tudi več poskusov ali iskanje bolj kompatibilnega partnerja.

Največja verjetnost za trajno vez brez kasnejših konfliktov je, če hkrati kupite ali posvojite dva mladička iz istega legla ali vsaj od istega rejca. Med njima se naravno vzpostavi vez že v zgodnjem obdobju, ko še nimata izraženih teritorijalnih vedenj in hormonskih vplivov.

Z ustrezno kastracijo/sterilizacijo ob pravem času bo takšen par najverjetneje ostal povezan celo življenje.

POVZETEK

Bonding mladičev: ne glede na kombinacijo spolov se izvede na nevtralnem okolju, počasi, mlajši kot so mladiči in manj kot so dominantni, hitreje se bo par povezal.

Bonding odraslih: dveh odraslih samcev se odsvetuje združevat, saj je možnost za uspeh najmanjša, dve odrasle samici je možno združevati, ampak zahteva potrpežljivost in čas. Odrasel par (samca in samico) se združuje brez problemov, vedno se doda samico k samcu. Za preprečitev nezaželenih mladičev in bolj umirjeno sobivanje, obvezna kastracija in sterilizacija obeh. 

Bonding odraslega samca + mladič: samec zelo lepo sprejme mladička neglede na spol. Proces običajno traja zelo kratek čas. Priporočljivo je, da je samec kastriran pred spoznavanjem z mladičem. Za dolgoročen uspeh in razumevanje potrebna kastracija in sterilizacija

Bonding odrasla samica + mladič: odrasle samice so običajno precej teritorjalne, mladiči pa krhki in nežni. Takšno združevanje zahteva več previdnosti in potrpljenja, ko pa je vez enkrat ustvarjena, redko prihaja do konfliktov.

Read More 0

KASTRACIJA/STERILIZACIJA

Jun 26 2025
Posted by
Categories: O kuncih

Zakaj je kastracija ali sterilizacija kuncev pomembna?

Koraki k zdravemu, mirnemu in dolgemu življenju.

Kastracija (pri samčkih) in sterilizacija (pri samičkah) sta kirurška posega, s katerima se odstranijo reproduktivni organi. Čeprav se zdita invazivna, imata številne prednosti za zdravje, vedenje in splošno dobrobit kuncev, ne glede na to, ali žival živi sama ali v paru.

Spodaj so predstavljene ključne koristi teh posegov.

Preprečevanje neželenega razmnoževanja

Kunci spolno dozorijo zelo zgodaj, samička, ki sobiva z samčkom, lahko skoti tudi večkrat letno (bolj natančno vsak mesec), mladiči pa so pogosto nezaželeni ali končajo v neprimernih razmerah.

Sterilizacija in kastracija sta edini zanesljivi metodi preprečevanja razmnoževanja.


VENDAR POZOR! samček je po kastraciji lahko ploden še 6 tednov.

Mirnejše in prijaznejše vedenje

Hormoni močno vplivajo na vedenje kuncev. Ob vstopu v puberteto se lahko začnejo kazati:

  • naskakovanje (tudi predmetov, čevljev, drugih kuncev),

  • označevanje s sečem in vonjem,

  • teritorialna agresija,

  • prepiri med kunci, ki so se prej dobro razumeli.


Po posegu večina teh vedenj izgine ali se močno umiri. Kunci ostanejo igrivi in radovedni, vendar brez napadalnosti in stresa, ki ga povzročajo spolni hormoni.

Lepši in bolj usklajen odnos med kunci

Kastrirani/sterilizirani kunci se lažje povežejo in so bolj strpni drug do drugega.
– Najbolj harmonični pari so običajno kastriran samček + sterilizirana samička.
– Tudi dve samički ali dva samčka lahko lepo sobivata, če so živali sterilizirane,

Poseg tako povečuje možnosti za uspešno sobivanje kuncev v paru ali skupini.

Zdravstvena preventiva, zlasti pri samičkah

Ena najpomembnejših, a pogosto prezrtih prednosti sterilizacije so zdravstvene koristi, predvsem pri samicah:

  • Rak maternice prizadene do 80 % nekastiranih samičk po 4. letu starosti. Je smrtonosen, če se ne odkrije pravočasno.

  • Tudi ciste na jajčnikih, vnetja maternice in tumorji mlečnih žlez so pogostejši pri nekastiranih živalih.

  • Pri samcih pa se zmanjšajo tveganja za raka testisov, poškodbe zaradi prepirov in stresno paritveno vedenje.

S posegom močno zmanjšamo tveganje za številne bolezni, kar pomeni daljše in bolj kakovostno življenje.

Enostavnejša nega in bivanje v hiši

Sterilizirani ali kastrirani kunci so čistejši in manj označujejo prostor z urinom. Lažje se navadijo uporabe stranišča in so bolj umirjeni v domačem okolju, kar je pomembno za sobne kunce.

Manj označevanja, manj razmetavanja stelje, manj stresa za kunca in njegovega skrbnika.

 

 

Kdaj je pravi čas za poseg?

Priporoča se:

  • Samčki: od 3. meseca starosti naprej (po spustu mod).

  • Samičke: od 4. meseca naprej, običajno pred 6. mesecem, preden nastopi spolna zrelost.

Veterinar mora žival pred posegom pregledati in oceniti njeno splošno zdravstveno stanje.

Kastracija in sterilizacija nista le posega, sta dolgoročna naložba v dobrobit kuncev. Pomagata preprečevati bolezni, izboljšujeta vedenje, zmanjšujeta markiranje in omogočata mirnejše sobivanje z drugimi kunci, kar je za to vrsto ena od osnovnih življenjskih potreb.

S posegom omogočimo kuncu, da živi bolj sproščeno, varno, zdravo in izpopolnjeno življenje s svojo družabno naravo.

Po posegu je kunec psihično bolj stabilen in sproščen, saj hormonski impulzi niso več tako močni

Read More 0

SPLOŠNE INFORMACIJE O KUNCIH

Okt 11 2024
Posted by
Categories: O kuncih

KDO SEM?

  • ZNANSTVENO IME: Oryctolagus cuniculus
  • SLOVENSKO IME: pritlikavi kunec (to je skupina znotraj vrste kunec)
  • PREHRANJEVANJE: izključni rastlinojedci
  • PRIČAKOVANA ŽIVLJENSKA DOBA: 5-10 let
  • TRAJANJE BREJOSTI: 28-35 dni
  • ŠTEVILO MLADIČEV NA GNEZDO: 1-8
  • STAROST OB ODSTAVITVI: 6-8 tednov
  • KONČNA TEŽA: 1-2 kg
  • SPOLNA ZRELOST: 3-6 mesecev
  • SOCIALNOST: družabne živali
  • NAŠE IZKUŠNJE Z NJIHOVO REJO: 11 let

Veliko ljudi ljubkovalno imenuje simpatično puhasto žival z dolgimi uhlji, kratkim repkom in prikupnimi zobki, kar zajec: A to ni čisto pravilno… Kunec in zajec sta namreč dve popolnoma različni vrsti! Čeprav sta si na prvi pogled precej podobna, sta si v resnici toliko različna, da med njima ni možno parjenje (še manj sorodni kot npr. osel in konj).

LOČEVANJE SPOLOV PRI KUNCIH

KAKO ME PRAVILNO PRIJETI

Kunčjega mladiča pravilno primemo tako, da ga objamemo z obema rokama in nežno stisnemo nogice, da ne brcajo. Večje kunce primemo z eno roko pod rito in z drugo roko okrog prsnega koša. Kunca nato čim prej prislonimo k sebi in ga nežno objamemo z eno roko.

Ko kunca dvignemo od tal, je normalno, da nekateri brcajo, saj se bojijo višine. Zaradi tega ga moramo čim prej stisniti k sebi ali ga odložiti na podlago, kjer ga lahko varno božamo. Pomembno je, da se kunec počuti varno, saj bo tako bolj miren.

Pozor: Kunecev in vseh drugih živali nikoli ne obračamo na hrbet, saj je to zanje stresen in neudoben položaj.

Read More 0

EDEN, DVA ALI VEČ

Okt 10 2024
Posted by
Categories: O kuncih

DRUŽABNOST

Kunci so nežne, pametne in izjemno družabne živali, ki za dobro počutje potrebujejo več kot le osnovno oskrbo. Pogosto jih ljudje vidijo kot preproste hišne ljubljenčke, ki so zadovoljni sami v kletki, a resnica je drugačna. Kunci so po naravi zelo socialna bitja, ki v naravi živijo v skupinah, tvorijo zapletene družbene strukture, si delijo prostor, hrano, nego in pozornost.

Zakaj naj kunci živijo v paru ali skupini

Če je kunec sam, se lahko počuti osamljenega, zdolgočasnega ali celo depresivnega. To pogosto vodi v vedenjske težave, kot so pretirano praskanje/kopanje, grizenje rešetk ali apatičnost. Včasih osamljeni kunci celo prenehajo jesti ali kažejo znake kroničnega stresa.

Zato številni strokovnjaki živali priporočajo, da kunci živijo vsaj v paru, saj jim to omogoča naravno vedenje, ki ga človek sam ne more nadomestiti.

Katera kombinacija kuncev je najboljša?

  • Kastriran samec + sterilizirana samica
    To je najbolj stabilna in priporočena kombinacija, saj gre za naravno dopolnjujoč in zaljubljen par z najmanj možnosti za konflikte. Vendar pozor, samček je po kastraciji lahko še 6 tednov ploden, zato previdno, če ga ponovno združite z nesterilizirano samičko. Prav tako je ta kombinacija malo bolj riskantna, saj je možnost, da pride do nenačrtovane brejosti, preden so kunci primerno stari za posege. Po mojih izkušnjah pa do nenačrtovanih brejostih pride zelo redko, saj je običajno kunka zares zainteresirana in tudi mentalno zrela za parjenje šele pri nekje enem letu. 

  • Dve samički
    Dve samički se lahko dobro ujameta, zlasti če ju uvedemo istočasno (ni nujno da sta kunčici iz istega gnezda, je pa priporočljivo, da se že poznata od prej). V odrasli dobi je priporočljivo, da sta obe sterilizirani, saj hormoni lahko sprožijo rivalstvo in obrambo ozemlja. Prav tako pa so tudi zdravstvene prednosti, več v članku kastracija/sterilizacija.

  • Dva samčka
    Ta kombinacija je bolj občutljiva. Dva nekastrirana samca se običajno ne ujameta. Če želimo imeti dva samčka skupaj, morata biti oba kastrirana. Je pa kastracija manj invaziven poseg, manjša možnost zapletov ter malenkost cenejša od sterilizacije.

  • Glede na to, da se pri obeh spolih priporoča kastracija/sterilizacija, je konec koncev vseeno za kakšen par se odločite v kolikor boste te posege opravili. Iz praktičnega vidika pa je kastracija cenejša in manjša možnost zapletov.

Povezovanje kuncev – postopek spoznavanja

Če že imate enega kunca in mu želite dodati družbo, je zelo pomembno, da se postopka povezovanja (bonding) lotite pravilno. Kunci so teritorialne živali in nenadna prisotnost neznanega kunca lahko povzroči stres, pretepe ali celo resne poškodbe. Zato jih nikoli ne smemo kar takoj dati skupaj v isti prostor. Več o združevanju dveh kuncev si preberite v članku Bonding.

 

Ljudje ne moremo nadomestiti drugega kunca

Čeprav ljudje pogosto namenjamo veliko časa, ljubezni in pozornosti svojim kuncem, ne moremo nadomestiti vsega, kar kunec dobi od drugega kunca. Kunci komunicirajo s specifičnimi zvoki in vedenjem, ki ga ljudje ne moremo poustvariti, zato je njihovo socialno življenje neizpolnjeno, če nimajo ob sebi drugega kunca. Nobena igra, crkljanje ali nega, ki jo lahko ponudi človek, ne zapolni potrebe po vrstniški družbi, ki je za kunce naravna in nujna.

 

Imeti žival je odgovornost, zato ni dovolj, da poskrbimo zgolj za osnovne potrebe. Pri kuncih med ključne vidike dobrobiti sodijo tudi:

  • družba iste vrste,

  • kastracija ali sterilizacija,

  • ter primerno okolje, kjer lahko izražajo svoje naravno vedenje.

Če razmišljate o posvojitvi kunca ali pa enega že imate, resno razmislite o tem, da mu omogočite družbo. Življenje v paru ali skupini jim prinaša več čustvene stabilnosti, manj stresa in več možnosti za izražanje naravnega vedenja. Zadovoljen in psihično uravnotežen kunec pa pomeni tudi bolj sproščeno in prijetno sobivanje z vami.

Read More 0

PRAVILNA PREHRANA

Okt 08 2024
Posted by
Categories: O kuncih

80 – 90% seno

5 – 10% briketi

5% > zelenjava, sadje, priboljški

SENO: mora prestavljati glavni del obroka torej približno 80%. Vsebuje pomembne kvalitetne vlaknine, ki so bistvene za pravilno prebavo, preprečevanje gastrointestinalne staze in za obrabo zob. Seno mora biti ves čas na voljo v neomejenih količinah, ne morejo ga pojesti preveč. Pomembno je, da je suho, se ne praši, ni plesnivo in je ločeno/dvignjeno od izločkov, nastilja. Rastline iz družine trav, ki v glavnem sestavljajo seno, imajo na epidermu vgrajene kremenčeve kamenčke/bodice (list trav ureže, če hitro potegnemo z prstom po listu), poleg tega pa imajo v sami notranjosti lista še sloj t.i. fitolitov, ki so prav tako sestavljeni iz kremena. Ta kremen je glavni obrabljevalec zob rastlinojedih glodalcev. Najkakovostnejše seno je travniški mačji rep (timothy hay) saj ima izredno dobro hranilno vrednost in zelo uspešno obrablja zobe. Prav tako pa je primerno tudi hribovsko in domače seno, saj poleg trav vsebuje tudi zelišča, ki pozitivno vplivajo na zdravje. 

Čeljustni sklep omogoča tako stranske kot vzdolžne premike, žvečenje sena pa stimulira k pravilnim ugrizom, ki ohrani zobe pod pravilnim kotom in pravilne dolžine. Sekalci kuncev rastejo 2 mm na teden, medtem ko meljaki (zadnji zobje) rastejo 3 mm na teden. Noben drug material ne more nadomestiti vloge sena pri obrabi zob ter prebavi. V kolikor kunec zaužije premalo sena, lahko pri posledicah, ki nastanejo pomaga samo še veterinar, pogosto pa so te posledice usodne. 

BRIKETI: se štejejo kot prehransko dopolnilo in so nujen dodatek za zdravo življenje kunčka. Vsebujejo vitamine, maščobe, beljakovine in minerale, ki jih v zadostnih količinah seno ne vsebuje. Zelo pa je pomembna pravilna izbira vrste briketov. Najpomembneje je, da se kupi brikete prav za kunce (pogojno lahko za morske prašičke za kratek čas v primeru, da pride do nepredvidenih situacij), saj so te prilagojeni njihovi rebavi in potrebam. Priporoča se kupiti čimbolj kvalitetne, peletirane. Musli variante se zelo odsvetuje, saj spodbujajo selektivno hranjenje. V takih mešanicah žival poje samo, kar mu je ljubše, ostalo pa pusti. To pomeni, da verjetno ni zaužil vseh vitaminov in ostalih snovi, ki jih taka mešanica sicer ponuja. Pri peletiranih briketih pa je selektivno hranjenje preprečeno, z vsakim briketom in grižljajem prejme kunec vse hranilne snovi, ki jih dotična mešanca ponuja. 

Mladim kunčkom (do 4 mesece starosti) se lahko ponudi brikete v neomejenih količinah, ker potrebujejo veliko beljakovin in energije za rast in razvoj. Pri tem pa je potrebno biti pozoren na zadostno količino zaužitega sena, če ga pojedo premalo se brikete hrani omejeno. Odraslim živalim se brikete daje samo kot prehranski dodatek, osnova je seno.

 ZELENJAVA, SADJE, PRIBOLJŠKI: kupljeni “umetni” priboljški so iz same zdrave prehrane zelo neprimerni in se jih odsvetuje. Če želite vašega ljubljenčka malo pocrkljati mu raje ponudite košček sadja, ki sicer zaradi vsoke vsebnosti sladkorja ni primeren vsakodneni dodatek, je pa precej bolj zdrav kot kupljeni priboljški. Najbolj primerno sadje je jabolka in hruške brez pečk. Zelenjava ni nujno potrebna komponenta v prehrani kuncev, saj pri nekaterih pritlikavih pasmah, ki so že tako ali tako bolj občutljive, lahko hitro povzroči drisko in prebavne težave. Vse pomembne vitamine, minerale in ostale snovi že vsebujejo briketi. V kolikor se vseeno odočite za hranjenje kunca z svežo hrano, ja vsako novo zelenjavo potrebno uvajati pošasi in postopoma nekje vsaj 10 dni, da se ima črevo čas navaditi na spremembo. Zelenjavo se ponuja svežo, suho, ne pojedene ostanke pa se redno pospravi, ker se lahko pričnejo procesi gnitja.

VODA: mora biti ves čas na voljo. Najbolje je, da se jim jo ponudi v pitniku, saj tam ostane čista in tudi popijejo jo več. 

Read More 0

SOBIVANJE MORSKEGA PRAŠIČKA IN KUNCA

Okt 08 2024
Posted by
Categories: O kuncih, O morskih prašičkih

TO NI DOBRA ODLOČITEV!

Na spletu je mogoče najti številne informacije, ki podpirajo različna stališča. Pomembno je poudariti, da lahko na internetu vsakdo objavi svoje mnenje, zato je pri iskanju zanesljivih informacij ključnega pomena preveriti njihovo verodostojnost in izvor. Navedeni podatki v tem članku temeljijo na večletnih izkušnjah z rokovanjem, vzrejo in nego živali, medtem ko izvor informacij drugih spletnih virov morda ni vedno povsem jasen.

ZAKAJ NI DOBRA ODLOČITEV?

Ljudje se pogosto odločijo za sobivanje morskega prašička in kunca zaradi njihovih podobnih prehranskih potreb – oboji so rastlinojedi, zato domnevajo, da lahko živita skupaj v isti kletki. Vendar to ni priporočljivo, saj lahko takšna odločitev prinese številne težave:

  • Poškodbe: Kunci so veliko večji in močnejši od morskih prašičkov, zato lahko nehote povzročijo resne poškodbe.
  • Bolezni: 
  • Različne prehranske zahteve: Čeprav sta oba rastlinojeda, se njune prehranske potrebe razlikujejo, na primer pri določenih hranilih in dodatkih, kot je vitamin C, ki ga morski prašički nujno potrebujejo, kunci pa ne.
  • Neustrezna družba: Čeprav lahko delujeta mirno skupaj, morski prašiček in kunec nista prava družba drug drugemu. Vsaka vrsta ima drugačne načine komunikacije in vedenja, zato se ne moreta zares socialno povezati.

Čeprav na prvi pogled deluje združevanje priročno, je bolje, da imata morski prašiček in kunec vsak svojo družbo iste vrste ter ločeno bivalno okolje.

POŠKODBE

Morski prašički ne predstavljajo nobene grožnje kuncem, saj je verjetnost, da bi napadli kunca, izjemno majhna. V nasprotju s tem pa je možnost, da kunec napade morskega prašička, precej velika. Kunci so večji, močnejši in lahko morskim prašičkom nehote povzročijo resne poškodbe, tudi če ni namenjenega agresivnega vedenja.

Želja po parjenju: Nekastrirani samčki kunci imajo zelo močno željo po parjenju. Če je v njihovi bližini druga žival, jo bodo neprestano poskušali naskakovati. Zaradi tega se priporoča kastracijo samčkov, da ne markirajo okolice in ne naskakujejo drugih živali. Pri poskusih parjenja kunec pogosto prime drugo žival za dlako okoli vratu, kar je značilno vedenje samcev med parjenjem, saj na ta način poskušajo “prepričati” samico k parjenju. V primeru sobivanja z morskimi prašički lahko to povzroči resne težave, saj morski prašiček ni prilagojen takšnemu vedenju. Pogosto konča s populjeno dlako po hrbtu, kar lahko vodi do hudih ran, ki so življenjsko ogrožajoče.

Branitev teritorija: Kunci so izrazito teritorialne živali in svoj prostor branijo, zlasti samice. Njihovo vedenje izhaja iz naravnega nagona, saj v divjini branijo prostor, kjer bi lahko imele mladiče. Čeprav domače samice pogosto ne načrtujemo pariti, tega one ne vedo in kljub temu branijo svoj teritorij. Teritorialno obnašanje, ki je povezano s hormoni, se lahko omili s sterilizacijo. Vendar če je samica že po naravi zelo zaščitniška, sterilizacija morda ne bo prinesla bistvenih sprememb. Teritorialne samice, včasih pa tudi samci, lahko napadajo morske prašičke, saj jih vidijo kot nepovabljene goste in jih želijo odgnati.

Naključna agresija: Pri sobivanju dveh ali več živali se lahko zgodi, da se med njimi nenadoma pojavijo konflikti. To se lahko zgodi tudi v dvojici kunec–morski prašiček. Če pride do agresije, so ugrizi kunca bistveno močnejši kot ugrizi morskega prašička, zato lahko v zelo kratkem času povzročijo resne poškodbe. Poleg tega je kunec običajno večji in močnejši, zaradi česar morski prašiček nima možnosti obrambe. Poškodbe, ki nastanejo med konfliktom, so lahko v eni noči zelo hude in v skrajnih primerih tudi usodne za morskega prašička.

BOLEZNI

V preteklosti so ljudje verjeli, da morski prašički s svojim piskanjem odganjajo miši in podgane. Prav tako je krožilo prepričanje, da morski prašički nase vlečejo bolezni, s čimer naj bi preprečili, da bi druge živali zbolele. Zaradi teh ljudskih verovanj so bili morski prašički pogosto spuščeni prosto po hlevih in hišah, kjer so živeli med domačimi živalmi.

Čeprav ta verovanja nimajo znanstvene osnove, so se ohranila skozi stoletja. Dejstvo je, da morski prašički nimajo naravne sposobnosti odganjanja glodavcev ali preprečevanja bolezni, vendar so zaradi svojega mirnega značaja in nezahtevnosti veljali za koristne in prijetne družabnike v gospodinjstvih in na kmetijah.

Kunci so izjemno občutljivi na nekatere bolezni, kot je kokcidioza, ki lahko povzroči množične pogine pri mladičih. Kokcidiozo povzročajo paraziti, ki prizadenejo prebavila in povzročijo resne prebavne težave ter dehidracijo. Morski prašički so na kokcidiozo veliko manj dovzetni, saj imajo bolj odporno črevesje. Tako lahko v istem okolju, kjer mladi kunci množično zbolevajo in poginjajo zaradi kokcidioze, mladi morski prašički ostanejo povsem zdravi.

Po drugi strani pa imajo morski prašički svojo ranljivo točko – njihova koža je bolj dovzetna za glivična obolenja. Ta lahko povzročijo izpadanje dlake in druge težave s kožo. Kljub temu pa glivična obolenja, ki prizadenejo morske prašičke, načeloma ne prehajajo na kunca, saj kunci niso občutljivi na te vrste glivic.

Pomembno je poudariti, da obstajajo tudi bolezni, ki se lahko prenašajo med tema dvema vrstama, kot so nekatere težave z dihali in očmi, ki se širijo kapljično ali ob neposrednem stiku. Zato je ključnega pomena, da se pri skupnem bivanju zagotovi, da so vse živali zdrave in redno pregledane. Pravilna nega, čista okolica ter pravočasno zdravljenje ob morebitnih znakih bolezni so ključni za ohranjanje zdravja obeh vrst.

Pomembno je vedeti, da živali ne bodo zbolele zgolj zaradi prisotnosti ene vrste ob drugi, saj niso naravno alergične ena na drugo. Bistveno je njihovo splošno zdravje in imunski sistem, ki ga lahko krepimo s pravilno prehrano, higieno in skrbno oskrbo.

PREHRANA NI POVSEM ENAKA

Čeprav se na prvi pogled zdi, da imajo kunci in morski prašički podobne prehranske potrebe, se ob podrobnejšem pregledu pokažejo pomembne razlike, ki lahko ob nepravilni prehrani ogrozijo življenje ene ali druge vrste.

Razlike v prehrani:

  1. Vitamin C: Morski prašički, za razliko od kuncev, ne morejo sintetizirati vitamina C, zato ga morajo nujno prejeti s hrano. Pomanjkanje vitamina C pri morskih prašičkih vodi v skorbut, kar povzroči šibkost, izgubo teže, težave z gibljivostjo in lahko vodi celo v smrt. Kunci te težave nimajo, saj njihov organizem proizvaja zadostne količine vitamina C sam.

  2. Briketi: Čeprav se za obe vrsti uporabljajo briketi kot dopolnilo prehrane, so ti briketi specifično prilagojeni vsaki vrsti. Kunci potrebujejo brikete z višjo vsebnostjo vlaknin in nižjo vsebnostjo kalcija, saj so nagnjeni k nastanku ledvičnih kamnov. Po drugi strani pa briketi za morske prašičke vsebujejo dodaten vitamin C, ki je ključen za njihovo zdravje. Uporaba napačnih briketov lahko povzroči resne zdravstvene težave.

  3. Seneni delež: Obe vrsti morata imeti stalno na voljo kakovostno seno kot glavni vir vlaknin, saj je ključnega pomena za zdravje prebavnega sistema in zob. Kljub temu je razmerje med drugimi prehranskimi sestavinami različnega pomena za posamezno vrsto.

  4. Zelenjava: Kunci in morski prašički lahko uživajo veliko iste zelenjave, kot so korenje, peteršilj in regrat, vendar imajo morski prašički drugačne potrebe po vsebnosti določenih hranil. Preveč oksalatov v hrani, kot so špinača in blitva, je za kunca lahko problematično zaradi tveganja za nastanek kamnov. Nekateri kunci imajo tako zelo občutljivo prebavo, da jim vsak košček sveže hrane lahko povzroči prebavne težave, drisko ali celo pogin.

Neupoštevanje teh razlik lahko vodi v resne zdravstvene težave. Morski prašički, ki ne prejemajo dovolj vitamina C, hitro postanejo bolni, medtem ko lahko nepravilna prehrana kuncev povzroči težave z zobmi, prebavili ali sečili. Napačna prehrana je pogosto tihi ubijalec, saj se simptomi ne pokažejo takoj, temveč šele, ko je stanje že kritično.

Zaradi teh razlik ni priporočljivo hraniti kuncev in morskih prašičkov z enako hrano ali jih imeti v isti kletki, kjer bi si delili obroke. Zagotavljanje prilagojene prehrane je ključno za ohranjanje njihovega zdravja in dobrega počutja.

DRUŽBA, KI NI DRUŽBA

Če želite vašemu kuncu ali morskemu prašičku omogočiti družbo, mu kupite družbo svoje vrste. Pri sobivanju kunca in morskega prašiča nima ne kunec, niti morski prašiček nič od tega odnosa.

Če pa si želite morskega prašiča in kunca, potem enostavno kupite dve kletki in imejte vsako živalsko vrsto posebej in po možnosti vsaki živalski vrsti omogočiti družbo svoje vrste.

Read More 0

OSNOVNA OPREMA

Okt 03 2024
Posted by
Categories: O kuncih

DOMOVANJE

Kunci potrebujejo svoj prostor, pa naj bo to kletka ali samo ograda z skrivališči. Tudi v primeru, da nameravate vašega kunca imeti 24/7 spuščenega, se priporoča, da ima nek boks, kamor se ga po potrebi lahko zapre. V  tem prostorčku naj ima tudi wc, hrano in vodo. Domovanje jim predstavlja zasebnosti, varnost in možnost umika.

  1. Kletka: odlična in enostavna izbira. Malo dela z sestavljanjem. Pomembno samo, da kupimo dovolj veliko.
  2. C&C kletka: po meri jo lahko oblikujemo in sestavimo tudi nadstropja. Bolj odprta oblika, ki je bolj v smislu ograjice. Pri kuncih je lahko prenizka in je potrebno povišati z še enim nivojem ograjic. Odvisno od kunčka, nekateri preskakujejo, nekateri ne.
  3. Po meri izdelana lesena hišica: mora biti dovolj prostorna in dovolj zračna. Ker je izdelana po meri lahko ugodi vsem vašim željam. Priporočljivo, je da se po tleh nanese nepremočljivi sloj, saj les zelo hitro vpija urin in lahko dobi vonj. Les kunci lahko pričnejo glodati, zato je dobro robove ojačati.
  4. Terarij/akvarija:neprimerno, saj ne zagotavlja dovolj zračenja. Odlično okolje za razvoj glivic in bakterij. Običajno tudi premajhno.
  5. Zajčnik: mora biti zaščiten pred direktno sončno svetlobo, pokrit pred dežjem in vetrom, zaščiten pred plenilci, po možnosti izoliran in tudi dovolj prostoren. Priporočam zajčnik iz masivnega lesa.

Namestitev vašega kunca v notranjih prostorih vašega doma ali na prostem je popolnoma sprejemljiva, če je zaščiten pred vremenskimi vplivi (veter, sonce, dež itd.) in plenilci (psi, mačke, podgane, lisice itd.). Kuncem v notranjih prostorih zagotovite, da na območju ni kablov, žic in strupenih sobnih rastlin. Za zunanje kunce zagotovite, da je območje zaščiteno z varnim zajčnikom/kletko, ograjo ali hlevom pred divjimi in spuščenimi živalmi. 

Kunci lažje prenašajo mraz, kot vročino, zato je potrebno poleti poskrbeti za njihovo ugodje, da se ne pregrejejo (steklenice z zmrznjeno vodo …). Pozimi, pa jim je potrebno zagotoviti suh nastilj, zavetje in zimo bodo brez težav preživeli tudi zunaj.

NASTILJ

Čeprav se nastilj mogoče zdi malenkost, je zelo pomemben faktor pri ugodju, zdravju in tudi videzu živali. Tržišče ponuja ogromno možnosti izbire.

Pri nastilju moramo biti pozorni na mehkobo, saj imajo kunci precej občutljive tačke, kljub temu da so povsem odlakane. Poleg tega tudi na prašnost/majhnost delcev, saj majhni delci dražijo dihala in oči, kar lahko privede do bolezni dihal, gnojenje oči … Majhni delci se prav tako lahko zapletajo v dlako živali z daljšo dlako in se nosijo po stanovanju. Zelo pomemben faktor pa je tudi opojnost, saj če žival predolgo stoji v mokrem nastilju pride do težav z nogami (žulji) ter drugih kožnih težav.

1. Oblanje: najpogostejša in zelo primerna oblika nastilja. Zelo dobro opojno, mehko, poleg tega pa je ne prašen in ne draži dihal. Negativna stran je, da je lahek, zato je lahko kmalu po celem stanovanju. Prav tako ni primeren nastlj za kunce z daljšo dlako, saj se manjši delci zapletajo v dlako in tako še lažje nosijo po stanovanju.

2. Žagovina: v nasprotju z oblanjem je žagovina precej neprimerna oblika nastilja. So zelo majhni delci, ki se enostaven prašijo, dražijo oči, dihala, zapletajo v dlako in nosijo po stanovanju.

3. Lesni peleti: pod visokim pritiskom stisnjeno žaganje, da ohrani obliko peletov. Dobro opojni, se ne prašijo in se ne raznašajo po stanovanju. So pa sami za nastij pretrdi, zato se jih uporablja kot spodnja plast, čeznje se razpresti sloj mehkejšega nastilja.

4. Brisače, blagnene podloge: ta oblika nastilja oz. podlog je za kunce v glavnem neprimerna, saj so v nasprotju z morskimi prašički precej nagnjeni k kopanju in brskanju. Kmalu bo podloga končala zmečkana v enem kupu, kunec pa bo stal direktno na trdi podlagi, kar ni ugodno za njihova stopala. Prav tako bodo verjetno blagnene podloge hitro zgrizene in uničene.

5 Konopljina stelja: dražja alternativa nastilja. Delci so nekje med lesnimi sekanci in slamo. Se ne praši in dokaj malo nosi po stanovanju. Je zel opojen in dolgo zdrži. 

  1. Seno: seno ni primerno kot nastilj, saj slabo vpija urin, hitro prične smrdeti. Prav tako je to osnovna hrana kuncev, kar pomeni da lahko umazano seno zaužijejo. Manjše količine sena so lahko prisotne na tleh, sicer pa naj bo seno dvignjeno in ločeno od nastilja.
  2. Rezana slama: ni prašna, delci so večji, zato se ne zatikajo v dlako dolgodlakih živali. Potrebno je nanesti dovolj debelo plast, potem deluje kot drenaža. V primeru pretanke plasti preslabo vpija in so živali mokre in umazane. Optimalno je, da se jo kombinira z drugimi oblikami nastilja (spodaj nekaj drugega, zgoraj slama).
  3. Plenične podloge: enako kot pri blagnenih podlogah je to neprimerna oblika nastilja, saj ga bodo razmetali in potisnili v kot, prav tako pa še pogrizli in lahko kakšen kos plastike zaužijejo.
  4. Golo dno kletke brez nastilja: nekateri uporabljajo takšne oblike »nastiljanja« kuncem, kjer imajo nastilj praktično samo v kotu, kjer je wc, drugi deli kletke pa so gola plastika, Naj poudarim, da to ni primerna oblika, saj kljub temu, da imajo kunci odlakane tačke, so zelo občutljivi za nastanek žuljev na trdi podlagi, zato je nujno, da kuncu v kletko damo nastilj. Petni žulji, ki nastanejo zaradi umazane ali pretrde podlage je zelo težko pozdraviti, za žival pa je telo boleče.

DODATNA OPREMA

  1. Jasli za seno: da je seno dvignjeno od tal, varno pred iztrebki in urinom.
  2. Posoda za brikete
  3. Napajalnik je boljši od posode za vode, saj tako živali popijejo več in voda je vedno čista.
  4. Hiška: radi imajo zavetje kjer se lahko skrijejo in se počutijo varno. V nekaterih primerih pa hiška povzroča nepotrebne konflikte (boj za hiško), v tem primeru je priporočljivo hiško umakniti. Prav tako se običajno kunci z zdravstvenimi težavami zatečejo v hiško, če nismo dovolj pozorni to opazimo prepozno.
  5. Igrače: kunci obožujejo igrače, predvsem take, ki v sebi skrivajo priboljške. Odličen način za zamotitev.

HRANA/KRMA

  1. Seno: najpomembnejše, mora biti kvalitetno, dišeče, ne prašno, vedno na voljo.
  2. Briketi: najbolje peletirani (odsvetuje se musli variante) preprečevanje prebiranja, obvezno prav za kunce, saj je sestava prilagojena njihovi prebavi, potrebam. Možno kupiti brikete za različna starostna obdobja, ki so že dodatno prilagojena potrebam določene starosti.
  3. Sveža zelenjava (sadje): kunci nujno ne potrebujejo sveže hrane, saj lahko vse potrebne snovi dobijo z senom in briketi. nekateri kunci imajo tako občutljivo prebavo, da jim košček sveže hrane takoj povzroči prebavne motnje.
  4. Priboljški: čim manj, lahko jih zamenjajo kvalitetni briketi.
  5. Mineralni/brusilni kamen: nepotreben, kunci si brusijo zobe z senom, minerale ter vitamine pa dobijo z briketi, senom in zelenjavo/sadjem.
Read More 0
Back to Top
Shopping Cart
Close

No products in the cart.

Added to cart